Share Button

photo2majnaBeseda je dala besedo, malo za šalo malo zares, in padla je odločitev : »24. marca gremo na 21-ko v Varšavo  namesto na Kras!«

Zaradi dragih letalskih kart in slabih letalskih povezav smo potovali v Varšavo z osebnim avtom. Prenočitev smo imeli pri slovenskem predstavniku  na Poljskem za Gorenje, ki je zagret triatlonec, ima osvojene že 4 velike maratone…
Od doma sva z možem Ivanom odpotovala zgodaj zjutraj v četrtek; v Velenju se nama je pridružila še moja stanovska kolegica in žena našega gostitelja. Po 12-ih urah vožnje smo le prispeli v Varšavo.

Naslednji dan smo se zbudili v lepo sončno, a zasneženo in mrzlo jutro, zato smo se dobre volje oblekli v športna oblačila  in šli na krajši tek v bližnji mestni park. Teči po snegu je bilo čudovito! Popoldan smo dvignili še startne številke v Palači kulture in kljub hudemu mrazu izkoristili soboto za hitri ogled mesta. V glavnem mestu se trenutno ne čuti še tako hude gospodarske krize kot pri nas doma. Še vedno se gradi stanovanja , ceste, podzemno železnico…

V nedeljo  – “dan d” – smo morali vstati zgodaj zjutraj, zato da smo pravočasno prišli na štartno mesto,ki je bilo ob nogometnem stadionu, kjer je bilo lansko leto evropsko prvenstvo v nogometu. Jutro nas je pozdravilo s snežinkami,temperatura zraka pa se ni dvignila nad 0 stopinj C. »Presneti mraz! Kako se naj oblečemo,da nas na startu ne bo zeblo, med tekom pa ne bo vroče?!« Odločili smo se za dvojne dolge rokave in anorak, dolge hlače, kapo in rokavice; namestili smo si startne številke, sama pa sem si pripela še slovensko zastavo. Na štartno mesto smo prišli pravočasno, da smo lahko oddali vrečo s suhimi oblačili (označena s štartno številko) v garderobo. Vse je teklo lepo tekoče, nikjer nobenega prerivanja, niti pred WC-ji. Potem smo si zaželeli lahke noge, mož Ivan mi je dal še poljub za srečo in smo šli na startno mesto, vsak v svoj boks,kjer nas je čakal »zajček«.
Start! Več kot deset tisoč tekačev se nas je podalo  v boj s časom, kilometri in tudi mrazom. Ob progi so bili navijači, ki so nas bodrili. Pri 5-ih kilometrih so nas pozdravili zastavonoše vseh držav udeleženk. Kar zaigralo ti je srce,ko si videl slovensko zastavo. »Tudi mene pozdravljajo,« me je spreletelo in takoj sem lažje tekla  naprej. 11.  kilometer – osvežilne pijače, izotoniki. Nekaj malega sem popila,da sem si popravila okus po sladkem gelu. Tečem naprej, utrujenost je že počasi prihajala. Zamotila sem se z ogledovanje mesta. Videla sem visoke stavbe, trgovine, muzeje, Chopenov spomenik… Zopet sem začutila  bolečine v nogah, copati so me žulili v moj členek na palcu… »Joj, krč  v prstih na nogah!« Ampak odločnost v meni je govorila: »Ej, punca, pozabi na žulje, še malo…« Spet je bilo slišati muziko ob progi, gneča navijačev nas je bodrila. Kakšno vzdušje, kakšno razpoloženje in utrip,ki ti dajo polet!
Že je bila tu zadnja postaja z napitki,vzela sem kozarček z vodo in tekla naprej. Malo sem pospešila, zato da sem dohitela mojega »zajčka«. »You are from Slovenia. I’ve been in Koper!« me je ogovoril tekač in že se je izgubil med tekači pred menoj, preden sem mu kaj odgovorila. Preplavil me je prijeten občutek, da sem tudi jaz del te množice. Spet sem se osredotočila na tek. »Koliko kilometrov še?« Prečkala sem most, nato pa ravnina, nogometni stadion… Vedno večja gneča ob progi,spodbujanje gledalcev in spet sem pospešila in končno cilj. Tam me je mož že čakal in me nagradil z objemom in mi nasmejan zaupal svoj dosežek.
Vesela sem,da je konec. Kljub strašnim krčem v mečih se počutim močnejšo,ker vem, kaj lahko zmorem.

Sonja Čuk Kavčič

Nazaj na novice